Čez tisoč let, ko naju več ne bo, Bo spet prav tak večer, kot je nocoj. Na modrem nebu oddaljenih svetov, Spet kot nocoj bo Orion sijal. Zeleni hrast, ki pošumeva v noč, Takrat prastaro temno bo drevo, šumel bo v vetru kot teman spomin, Na ta večer, ko stala sva pod njim. Skoz mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč Le mladi par, ki se tu takrat objel bo drug In kot nocoj v pomladni mrak sijal bo Orion In prav tako kot jaz morda bo rekla deklica: Kako je daleč, kako je lep, Kako zdaj sije njegovih sedem zvezd. Čez tisoč let, ko naju ne bo več, Na nebu Orion sijal bo še, Poljubi me za tisoč dolgih let Ko tu mlad par se bo poljubil spet.